Kovanci imajo mnogo daljšo zgodovino od bankovcev. Zgodovinarji se še niso povsem uskladili komu pripisati primat kovanja denarja. Se je to pričelo na Kitajskem v Indiji ali Lidiji? Morda na vseh treh lokacijah približno istočasno?



Bolj gotovo je, da se je na nekaterih zemljepisnih področjih  uveljavilo zlato kot posrednik  pri menjavi dobrin. Izjemne lastnosti in lepoto zlata so opazili ljudje že v pradavnini. Sprva so ga uporabljali za nakit , izdelavo sakralnih in okrasnih predmetov. Zaradi svoje prepoznavnosti, neponovljivosti, trpežnosti, redkosti, priročnosti, deljivosti in zamenljivosti je postajalo zlato vse bolj iskano in želeno tudi pri menjavi dobrin in trgovanju. Že več tisočletij pred iznajdbo kovanca je postalo denar in dolgoročen hranilec vrednosti. To vlogo igra še danes.

Težavo zaradi zamenjave in tehtanja zlatih zrn so prvi domiselno rešili v Lidiji šesto let pred našim štetjem. Na zlato zrno primerne velikosti so odtisnili podobo. Nastali so prvi zlati kovanci, ki so se zaradi svoje priročnosti vse bolj uveljavljali. Izdelavo in uporabo so prevzemali številni narodi. Postali so splošno priznani in zaželeni; postali so temelj denarnega sistema po vsem svetu.

Menjalno vrednost  jim  je zagotavljala vsebnost kovine, prepoznavnost in uporabnost pa oblika kovanca.  Zlatniki so ohranili svojo vrednost ne glede na  usodo izdajatelja  in politične spremembe, kar je zagotavljala vsebnost kovine, ki jo je z lastništvom kovanca pridobil  lastnik.

Prvi kovanci v Lidiji so bili pravzaprav skovani iz elektrona, samorodne zlitine zlata in srebra, v obdobju kralja Aliata (610-560 pred našim štetjem). Čeprav so uspeli kovini že kmalu ločiti in se pojavijo prvi zlatniki in srebrniki je bil elektron  še naprej v uporabi za kovanje grških zlatnikov.

Velik razvoj je doživelo kovanje denarja v klasičnem starem veku. Posebej znani  so novci iz klasičnega in helenističnega obdobja grške zgodovine, nekoliko manj keltski in ilirski.

Kasneje, v antičnem Rimu, postanejo kovanci najpomembnejše plačilno sredstvo. Na njih so pričeli upodabljati lik cesarja, ki je imel kovno pravico.

Zaradi velikih potreb so kovali kovance manjših vrednosti iz drugih kovin, poleg tega so postopoma zmanjševali vsebnost zlata in srebra v kovancih z dodajanjem drugih kovin. To je bilo do neke mere upravičeno zaradi obstojnosti kovancev in boljših kovnih lastnosti zlitin, še bolj pa izgovor za prikrito inflacijo.