Vsak kovanec sestavljata dve ploskvi in obod. Nad osnovno ploskvijo dvignjeni relief oblikuje podobo ali motiv, po katerem kovanec prepoznamo in prenaša sporočilo. Poleg motiva je navadno označena država izdajateljica, letnica kovanja ter nominalna vrednost kovanca. 


Pri naložbenih kovancih je na njih označena masa in čistina kovine, ki jo vsebuje kovanec (izražena v tisočinkah).  Pogosto tudi nominalna vrednost in ključna beseda, ki poimenuje naložbenik  (Krugerrand, Wiener Philharmoniker, Australian Kangaroo, Britannia, Kiwi…). Kjer poimenovanje ni zapisano z besedo poimenuje kovanec specifični markantni motiv, po katerem se razlikuje od ostalih (Panda, Buffalo, Maple leaf, Libertad…).

Kovanec ima svojo sprednjo in hrbtno stran. Neglede na številne interpretacije in uradne določitve je v praksi sprednja stran tista, ki zaradi markantnejšega motiva ali pomembnejega sporočila poimenuje kovanec in ga dela prepoznavnega. V zbirkah je navadno vidna. Hrbtna stran kovanca je nosilka dodatnih informacij.  Nespremenjen motiv in odsotnost letnice kovanja naredita uradno sprednjo stran kovanca kmalu za podrejeno, pa če je aktualnemu monarhu ali državi izdajateljici to všeč ali ne. 

Strani kovanca sta lahko berljivi v dveh osnovnih smereh. Če določa pravilno orientacijo strani zasuk kovanca po vertikalni osi govorimo o germanskem kovu (↑↑), kadar pa zasuk po horizontalni osi govorimo o latinskem kovu (↑↓).


Obod kovanca je navadno nazobčan, redkeje gladek ali z napisom in povezuje obe osnovni ploskvi. Rob na osnovnih ploskvah ob obodu kovanca varuje relief  in osnovno ploskev pred poškodbami ob stiku z ravnimi površinami in določa njegovo debelino.